Cilj mehanske obdelave mešanega komunalnega odpadka je izločiti vse materiale, ki jih je možno reciklirati ali uporabiti kakor koli drugače ter iz ostalih odpadkov, ki jih ni mogoče predelati proizvesti alternativno gorivo, ki se uporablja kot surovina oz. kot nadomestek klasičnim fosilnim gorivom. Gorivo RDF se uporablja za sosežig v toplarnah, cementarnah in drugih objektih termične obdelave odpadkov in je danes substitut za klasična fosilna goriva (premog, plin, kurilno olje). RDF gorivo vsebuje vse vrste materialov, ki imajo visoko kalorično vrednost (papir, plastika, tekstil…), večinsko pa prevladujejo frakcije plastike, ki so neprimerne za reciklažo. Kurilna vrednost RDF se giblje med 19.000 do 30.000 J/g, kar uvršča ta goriva med energetsko bogatejša.

Odpadna plastika ima višjo energijsko vrednost kot večina drugih odpadkov. Glavni razlog za to je nafta, ki je glavna surovina v procesu njene proizvodnje. Njena množična proizvodnja se meri v milijonih tonah in se uporablja v skoraj vseh sektorjih. Eden od načinov, na katerega bi se odpadna plastika lahko energetsko, pa tudi snovno izkoristila, je piroliza. Piroliza je termo kemijski postopek predelave, ki poteka pri visokih temperaturah brez prisotnosti kisika, pri tem velike organske molekule razpadejo v majhne. Pri molekulah, ki vsebujejo zadostno količino vezanega kisika, lahko pride do oksidirajočih procesov.

Produkti pirolize so številne organske molekule, ki imajo nižjo molsko maso kot snov, ki jo piroliziramo. V osnovi lahko produkte pirolize razdelimo na tri dele in sicer na tekočo fazo (tako imenovano pirolizno olje), plinasto fazo ter trdni ostanek. Plinsko in tekočo fazo produkta lahko uporabimo kot gorivo, plin se lahko vodi na kogeneracijska postrojenja, tekoča faza pa je primerna kot energent. Seveda se tukaj poraja vprašanje sestave goriva in s tem načina toplotnega procesa, kjer bi ga uporabili.

Možnosti izrabe alternativnega goriva RDF